Kaj če nerazrešen konflikt postane 15. član tima?

Pretekli konec tedna sem od petka do nedelje preživela 24 ur s skupino še 13 drugih coachev. Nekateri med njimi svoj poklic opravljajo že 20 let. V okviru 7,5-mesečnega procesa certificiranja za sistemske coache se dobivamo že vse od konca februarja — vsak torek online, po dve uri.

Združeni smo posamezniki, ki s sabo nosimo vsaj 10 različnih kultur in nacionalnosti. Nekatere med njimi trenutno v vojni ali pa nosijo vojno zgodovino. Različni načini komuniciranja. Različno dojemanje direktnosti. Različno razumevanje bontona. Različno doživljanje prostora za individualno izražanje znotraj skupine.

Pa se je izkazalo, da to sploh ni bil največji izziv.

Zapletlo se je drugje: pri različnih pričakovanjih, različnih sanjah in neusklajeni viziji tega, kako bomo prišli do cilja v okviru skupine, ki jo je CRR Global tako posrečeno poimenoval Serendipity.

Če sem iskrena, se to ni zgodilo čez noč. Manjši trki so bili prisotni že prej. Majhni nesporazumi, drobne napetosti, različne interpretacije tega, kaj je pomembno in kaj ne. A med rednimi online srečanji zanje pogosto ni bilo dovolj prostora. Šli smo naprej. Tema je ostala v ozadju. Sistem pa si je zapomnil.

Dokler ni v okviru 3-dnevne intenzivne poglobitve naš sistem pravzaprav prišel na coaching.

Nekje na sredi drugega dne je počilo.

Močno.

Bilo je joka. Bilo je razočaranja. In zelo veliko osuplosti.

14 coachev, združenih z namenom poglobiti svoje znanje dela s sistemi in pridobiti certifikat. Visoka čustvena inteligenca. Poznavanje sistemov. Zavedanje sebe. Človek bi si mislil, da je to dovolj, da lahko skupina visoko izobraženih strokovnjakov uspešno sodeluje.

Pa se je še enkrat več izkazalo, da ni.

Ko imamo različna pričakovanja, različne želje in različne predstave o tem, kaj je pomembno, da pridemo do cilja, se vrvi skupnega namena na neki točki začnejo napenjati do te mere, da lahko tudi počijo.

In tako so se tudi naše.

Čeprav je bil prizor zelo čustven in deloma oseben, je največji udarec utrpel naš sistem. V prostoru naše skupine zdaj biva energija tega spopada in občutek je, kot da smo dobili 15. člana, ki nosi težo in bolečino te eskalacije.

In to je v timih, sistemih in odnosih pogosto spregledano.

Konflikt se ne konča takrat, ko se konča sestanek. Neizrečena pričakovanja ne izginejo, ko jih nehamo omenjati. Napetost ne zapusti sistema samo zato, ker se odločimo iti naprej.

Če je ne naslovimo, ostane v prostoru in postane nevidni član sestankov. Sedi med ljudmi, ko sprejemajo odločitve. Vpliva na to, kdo spregovori in kdo utihne. Oblikuje interpretacije, namere, odzive in zaupanje. Včasih se kaže kot previdnost. Včasih kot cinizem. Včasih kot umik. Včasih kot pretirana vljudnost.

Lahko bi šli naprej. A nekaj neizrečenega bi ostalo v sistemu — in iz ozadja vplivalo na zaupanje, sodelovanje in našo sposobnost, da čim bolj učinkovito izkoristimo potencial Serendipity.

Tega konflikta zato ne vidim kot dokaz, da nam je kot skupini spodletelo.

Vidim ga kot signal, da je naš sistem prerasel nekatere tihe predpostavke, na katerih je do takrat deloval — in da je napočil čas, da jih izrečemo, preverimo in na novo uskladimo.

Kako torej naprej? Nenazadnje bomo kot skupina skupaj še do konca novembra.

Še dobro, da smo del organizacije sistemskih coachev. ;)

Naslednja postaja, za katero smo se kot skupina uskladili, je ločen alignment coaching session — srečanje, kjer bo prostor za predelavo tega, kar se je zgodilo, hkrati pa tudi za uskladitev pričakovanj, kako čim bolj učinkovito naprej.

Ne gre za to, da bomo nenadoma poenotili svoje sanje. Da bomo nenadoma izbrisali osebne preference ali mislili, čutili ali delovali enako.

V sistemskem coachingu uskladitev ne pomeni, da razlike izginejo. Pomeni, da postanejo dovolj vidne, izrečene in vključene, da z njimi lahko sodelujemo, namesto da iz ozadja ustvarjajo polje zmede.

Namen je, da se uskladimo do te mere, da bomo lahko uspešno sodelovali. In to je verjetno ena največjih vrednosti sistemskega coachinga. Ne v tem, da konflikt prepreči. Ampak v tem, da konfliktu da prostor, obliko in glas, preden ta postane nevidni član sistema, ki iz ozadja vodi sestanke, odločitve in odnose.

Ker izkušeni posamezniki in strokovnjaki na kupu še niso tim. Skupni namen še ni skupna vizija. In visoka čustvena inteligenca še ne pomeni, da imamo dogovorjeno, kako bomo sodelovali, ko bo postalo težko.

Učinkovit tim ne nastane zato, ker so v njem sposobni posamezniki.

Nastane takrat, ko se pričakovanja, skupni namen in osebne preference izrečejo, preverijo in uskladijo do te mere, da nastane jasen dogovor, kako bomo kljub razlikam kakovostno sodelovali in soustvarjali naprej.